Kdaj smemo in kdaj moramo prenehati poslovati

Ko podjetje zaide v krizo, je težko oceniti, kdaj je pravi čas za začetek reševanja situacije. Večinoma takrat podjetniki razmišljajo nekako takole: “Saj bo šlo, samo še ta posel zaključim ...” V resnici pa se finančni položaj podjetja na trgu iz dneva v dan slabša, kriza pa poglablja.

 

viewer

Dr. Jožko Peterlin, Foto: Neva Volarič

Moralen in nemoralen konec

Pri izbiri metode za izhod iz krize je zelo pomembno, da ne mislimo le na lastne interese. Na probleme je treba pogledati tudi iz zornega kota dobaviteljev, kupcev in preostalih deležnikov v poslovnem procesu. Vsaj poskušati moramo delovati deloma tudi v njihovem interesu. Podjetje namreč lahko preneha delovati na poslovno moralen ali nemoralen način, zakonitost je samoumevna.

Vodstvo in lastniki podjetja bi morali dovolj zgodaj ugotoviti, da bo nastopila kapitalska neustreznost. V tem primeru bi bili upniki še v celoti poplačani. V večini primerov pa je kapital negativen, kar pomeni, da sredstva ne zadoščajo niti za pokritje upnikov.

Tudi upniki so premalo pozorni na svoje premoženje. Če bi se ukvarjali s kapitalsko ustreznostjo svojih poslovnih partnerjev, bi dovolj zgodaj prenehali sodelovati z njimi. Ko se zgodita stečaj ali prisilna poravnava, lahko rečemo, da smo odpovedali pri obvladovanju obratnega kapitala in uspešnosti.

Likvidacija ali dosegel sem cilje

Konec je lahko tudi prijeten. Poslovati lahko prenehamo, ker smo dosegli cilj, ki smo si ga zastavili ob ustanovitvi podjetja. Morda smo podjetje celo ustanovili samo za določen čas ali za konkretno naložbo. Lahko pa se lastniki na skupščini odločijo, da podjetje likvidirajo, ker nimajo več interesa opravljati dejavnosti.

V vseh primerih likvidacije so upniki poplačani v celoti. Manj prijetno prenehanje poslovanja, predvsem za upnike, sta prisilna poravnava in stečaj, kjer so upniki poplačani delno ali sploh ne.

Prisilna poravnava ali paša na tuji detelji

Prisilna poravnava steče na predlog dolžnika, ki je prezadolžen in dalj časa plačilno nesposoben. Njen namen je, da se odpravi kapitalska neustreznost in zagotovi plačilna sposobnost. Težave so torej ekonomske narave in naj bi jih rešili oziroma odpravili z odlogom plačila in zmanjšanjem obveznosti do upnikov.

Prisilna poravnava je običajno odgovor na predlog upnikov za stečaj dolžnika. Za zagotovitev omenjenega poplačila sta potrebni dolžnikova finančna reorganizacija ter hkrati ohranitev podjetja ali vsaj njegovega zdravega jedra ali programa. Če se je dolžnik odločil, da bo upnikom predlagal zmanjšanje in odložitev poplačila svojih obveznosti, mora seveda tudi predložiti ustrezne programe in finančne projekcije (sestavni del načrta finančne reorganizacije), ki izkazujejo realno možnost poplačila v dogovorjenih rokih in zneskih. V prisilni poravnavi so najbolj prizadeti upniki in zato tudi sami odločajo o usodi dolžnika. Če upniki prisilne poravnave ne izglasujejo, nastopijo razlogi za stečaj.

Stečaj ali bil sem nesposoben

Če tudi s finančno reorganizacijo ne bi bilo mogoče doseči poplačila terjatev, je edina možnost, da se nad dolžnikom uvede stečajni postopek in se upniki vsaj deloma poplačajo iz premoženja in sredstev, ki jih dolžnik ima.

Stečajni dolžnik za nastale obveznosti jamči z vsem svojim premoženjem. Za upnike je pomembno, da s prijavo v stečajni postopek pretrgajo zastaranje terjatve. Iz stečajne mase se najprej poplačajo stroški stečajnega postopka in v celoti poravnajo izhodiščne plače delavcev, če seveda je še kaj premoženja. Prav tako se v celoti poplačajo dolgovi tistih upnikov, ki so nastali v samem postopku stečaja. Preostanek stečajne mase se med upnike razdeli sorazmerno.

Kratko potegnejo upniki

Praksa v Sloveniji kaže, da se v stečajno maso steče zelo malo sredstev, tako da komaj zadoščajo za poplačilo stroškov stečaja, upniki pa po letih postopka dobijo zelo malo ali skoraj nič. Problem je predvsem v tem, da dolžnik pravočasno “umakne” vse vrednejše premoženje iz podjetja, torej ne prekorači zakonskih rokov, določenih za izpodbojnost določenega pravnega dejanja, odtujitve nepremičnine, prodaje terjatve ali pobotov.

Če bi spoštovali Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, bi morali biti upniki poplačani v večjem deležu. Ta zakon določa tudi odškodninsko odgovornost vodstva, če ne ukrepa dovolj zgodaj in ne poravna večjega deleža dolga. Veliko bolj odgovorno bi bilo, če bi takoj ob prvih znamenjih krize vodstvo sprejelo ukrepe za sanacijo in reorganizacijo skupaj s poslovnimi partnerji, kot pa da kasneje s stečajem ali prisilno poravnavo ogrozi tudi njihov obstoj. Takšnih oblik reševanja je kar nekaj, od raznih moratorijev na odplačilo glavnice do odloga plačila zapadlih terjatev, a podjetniki oziroma odgovorni ne najdejo ali pa ne želijo najti pravih načinov.

Dr. Jožko Peterlin je predsednik Združenja poslovnih finančnikov Slovenije in član uprave Telekoma za finance.

Vir: Primorske novice