Novosti na področju računovodenja obvladovanja finančnih tveganj

Predstavniki Evropskega združenja poslovnih finančnikov - EACT smo pred leti pripravili predloge sprememb za odbor, ki spreminja računovodske standarde, in delno smo s predlogi uspeli. S starim računovodskim standardom je namreč nemogoče obračunavati (za)varovanje nefinančnih sestavin tveganja. Merjenje učinkovitosti varovanja, ki zahteva delež pobotanja prevrednotovalnih popravkov v razponu od 80 do 125 odstotkov, je pripeljalo do neželenih rezultatov, saj se v primeru računovodske neučinkovitosti varovanja varovalno razmerje pretrga in se pripozna v poslovnem izidu, kot da bi s finančnimi instrumenti špekulirali. Skoraj nemogoče je tolmačenje rezultatov obvladovanja tveganj uporabnikom informacij, če so uporabniki informacij, tako poslovodje kot nadzorniki, nagrajeni za svoje delo na podlagi računovodskih izkazov, in ne ustvarjenega denarnega toka družbi. Veliko nihanje poslovnega izida pri uporabi opcij kot instrumentov zavarovanja je povzročilo neenakomerne obremenitve poslovnega izida, predvsem zaradi obračunavanja časovne vrednosti opcij.

Nemogoče je računovodsko obračunavanje (za)varovanja neto pozicij, kar je v poslovnem delu ponavadi in zaželeno, saj s tem znižujemo transakcijske stroške in število uporabljenih instrumentov in s tem dokumentacije, ki zagotavlja upravičenost in učinkovitost (za)varovanja. Tako so se nekateri odločili odstopiti od pravil računovodskega obračunavanja varovalnih razmerij in so vrednotili vsako postavko posebej, kot da z instrumenti trgujejo, in ne varujejo. Manj iznajdljivi in manj pogumni pa so določene finančne instrumente nehali uporabljati, kar je bilo za posel škodljivo, osebno pa so bili na »varnejši« strani.

Novosti so predlagane na področju razvrstitev, vrednotenja, slabitev in računovodenja varovalnih razmerij. Nekaj je že sprejetih sprememb, ki čakajo, da se pripravi celoten standard. Med potrjenimi spremembami so:

• Odstranitev (od 80- do 125- odstotnega) praga za testiranje učinkovitosti varovalnega razmerja in vpeljava novega, ekonomsko bolj nepristranskega koncepta.
• Lažje ohranjanje varovalnega razmerja, in sicer brez proste izbire preimenovanja vrste finančnega instrumenta.
• Testiranje učinkovitosti varovalnega razmerja za nazaj ni več potrebno.
• Testiranje učinkovitosti varovalnega razmerja samo za naprej in možna so kvalitativna ali kvantitativna merila.
• (Za)varovanje neto pozicij, kar pomeni, da lahko z enim instrumentom za varovanje v varovalno razmerje povabimo več različnih varovanih postavk.
• (Za)varovanje z opcijami je privlačnejše, ker ni velikih (nepotrebnih) nihanj poslovnega izida, zaradi spremembe računovodskega vrednotenja opcije.
• Izpeljan finančni instrument sam ali varovalno razmerje je lahko predmet dodatnega varovanja. Kot primer: zadolževanje v valuti X, zamenjava v valuto Y in nato zamenjava fiksnih obresti v variabilne. Taka kombinacija bo po spremembah lahko varovalno razmerje.
• Precej večja razkritja, kar je prav ob večji »liberalizaciji«.

 

• Obvezna odpoved varovalnega razmerja, ko izbrana merila (tudi kvalitativna) učinkovitosti niso več izpolnjena.
• Odpoved in vnovični zagon varovalnega razmerja je dovoljen samo ob spremembah v ciljih obvladovanja tveganj, in ne špekulativno.
• Prepovedana prekvalifikacija varovalnega razmerja, dokler so izpolnjena merila oziroma pogoji.
• Ni dovoljeno vnaprejšnje preoblikovanje varovalnega razmerja.
• Na primer ne zaključimo varovanja denarnega toka pred tveganjem in isto varovalno razmerje preimenujemo v varovanje poštene vrednosti pred tveganjem.

Zaradi spremenjenih pogojev učinkovitosti je bilo treba zaostriti pogoje odpovedi varovalnega razmerja in preprečiti manipulacije računovodskih izkazov.

Poštena vrednost opcije je sestavljena iz časovne vrednosti in notranje vrednosti. Obe pa vplivata na pošteno vrednost in se ločeno pripoznavata v izkazu poslovnega izida ali kapitala zavarovane družbe. Po novem se bo začela uporabljati analogija uporabe drugih nefinančnih zavarovalnih produktov, kjer na primer kasko zavarovanje enakomerno prerazporedimo skozi zavarovano obdobje ali uporabo predmeta zavarovanja.

Začetna časovna vrednost opcije (na primer premija za opcijo) se v novem predlogu standarda amortizira v času trajanja varovane postavke. Vrednost opcije se razporeja v poslovni izid skladno z realizacijo varovane postavke. Te spremembe občutno vplivajo na zmanjšanje spremenljivosti poslovnega izida.

Podobna obravnava bi morala biti na voljo tudi ob prevrednotovanju terminskih poslov, ampak za zdaj še ni.

 

Po starem MRS 39 je treba opraviti test podobnosti ali skladnosti varovanih postavk ali dejavnikov tveganja, ki so kot skupina namenjeni enemu instrumentu za varovanje. V predlogu MSRP 9 to ni več predvideno.
Neto pozicije po MRS 39 niso predmet varovalnih razmerij, medtem ko so v predlogu MSRP 9 predvidene pod določenimi pogoji. Varovane postavke, ki se varujejo v skupini, ali neto pozicije kot varovane postavke se lahko varujejo tudi vsaka posebej. Varovane postavke v skupini so upravljane v skupini zaradi učinkovitosti obvladovanja tveganja. Pri obračunavanju varovanja denarnega toka pred tveganjem, razen pri varovanju deviznih tečajev, morajo biti denarni tokovi varovane postavke in denarni tokovi instrumenta za varovanje časovno usklajeni in pripoznani v poslovnem izidu v istem in samo v tem obdobju.

 
Kdaj?

 

Začetek uporabe novega standarda se nanaša na pripravo, uvedbo in tekočo uporabo s testiranjem ali revidiranjem. Datum začetka veljavnosti se predvideva za 1. januar 2015 z možnostjo predčasne uporabe. Države EU morajo počakati potrditev evropske komisije, kar bo mogoče le, če je objavljen celoten sklop MSRP 9, vključno z varovanjem skupine varovanih postavk oziroma tako imenovanimi makro varovanji. Za druge države je dovoljeno zgodnejše sprejetje, kar z vidika konkurence ni dobro, ker so predvidene izboljšave oziroma poenostavitve za uporabnike in te naj bi šle, po mnenju nas evropskih finančnikov, v uporabo čim prej in celo po delih.

 

 

Vir: Finance