Kakšne so možnosti, ki jih imamo pri uravnavanju davčne osnove z vidika upravljanja finančnih tveganj? Na višino davčne osnove lahko delno vplivamo z instrumenti upravljanja finančnih tveganj. Poleg prihodkov, ki jih ustvarimo v koledarskem letu, ki je obvezno tudi davčno leto, imamo odhodke, ki znižujejo davčno osnovo. Kako lahko vplivamo na zmanjšanje spremenljivosti prihodkov in odhodkov, bi si ogledali zgolj z vidika finančnih tveganj po zakonu o finančnem poslovanju podjetij in možnosti, ki nam jih ponuja ali ne ponuja davčni sistem.
Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/1999) opredeljuje nujnost spremljanja in obvladovanja tveganj. V 9. členu je poudarjeno: uprava podjetja mora zagotoviti, da podjetje redno spremlja tveganja, ki jim je izpostavljeno pri svojem poslovanju, in sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi podjetje obvladuje ta tveganja. Tveganja, na katera se člen nanaša, pa so:
- likvidnostna tveganja, - tveganja neizpolnitve nasprotne stranke, - obrestna, valutna in druga tržna tveganja, - tveganja zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe oziroma oseb, ki pomenijo enotno tveganje. Ta izpostavljenost je določena kot vsota vseh terjatev do te osebe, vrednosti naložb v vrednostne papirje te osebe in vrednosti kapitalskih deležev podjetja v tej osebi.
Zadnje tveganje bi zanemarili, ker je izraz majhnega trga, kjer se vsi poznamo in smo si tudi tako ali drugače v sorodu.
Davčna osnova se poviša s fakturo
Likvidnostno tveganje kot tveganje preoblikovalnosti sredstev v denarno obliko je z davčnega vidika pomembno v tistem delu, ko govorimo o vrednotenju sredstev in dolgov. Okrepitev sredstev in oslabitev dolgov povišata davčno osnovo. Če v podjetju ne skrbimo za vrednotenje sredstev in dolgov po iztržljivi vrednosti, pomeni, da imamo skrite izgube. Pri metodah vrednotenja je smiselno uporabljati zožene metode vrednotenja zalog in redno spremljati iztržljivost terjatev. Ker plačujemo davke po zaračunani realizaciji, se je smiselno pozanimati, s kom imamo opravka. V tem primeru naletimo na tveganje neizpolnitve nasprotne stranke ali posojilno tveganje.
Naslednja tveganja so cenovna, pri katerih si moramo zagotoviti manjšo spremenljivost cen. Z upravljanjem cenovnih tveganj lahko z notranjimi ali zunanjimi instrumenti upravljanja finančnih tveganj zmanjšamo spremenljivost davčne osnove in s tem načrtujemo plačila davkov.
Izpostavljenost in davčna osnova
Z vidika uravnavanja davčne osnove moramo določiti vrste izpostavljenosti finančnim tveganjem.
Transakcijska izpostavljenost finančnim tveganjem govori o izpostavljenosti sredstva, dolga ali kapitala v okviru tekočih transakcij. Izpostavljenost finančnim tveganjem povzroči oslabitev ali okrepitev dolgov in sredstev ter posledično ob škodnem vplivu zmanjšanje kapitala. Pri prodaji smo ob nastanku obligacijskega razmerja zabeležili sredstvo kot pravico zahtevati plačilo za opravljeno storitev ali dobavljeno blago. Določena finančna tveganja povzročijo, da se ta sredstva oslabijo. Znižanje vrednosti valute, v kateri smo fakturirali, zvišanje obrestne mere ali celo znižanje bonitete našega kupca in posledično nastanek dvomljive oziroma sporne terjatve so elementi, ki oslabijo vrednost sredstva in s tem posledično znižajo davčno osnovo ali nas pripeljejo v izgubo. V tem primeru smo na slabem mi in državni proračun. Če pa cenovna izpostavljenost finančnim tveganjem povzroči dvig deviznega tečaja, v katerem smo fakturirali kupcu, imamo iz tečajnih razlik večji dobiček in višjo davčno osnovo. Zadovoljni smo mi in proračun. Pa nismo res, ko vidimo, da smo srečo delili, ko nam je bila mila, ko pa smo bili v izgubi, nas država ni videla. Zato je bolje izpostavljenost upravljati ter si z določenimi notranjimi in zunanjimi orodji zakleniti devizne tečaje, obrestne mere. S tem si davčno osnovo lahko načrtujemo, tako da nam ni treba po nepotrebnem zaradi določenih finančnih tveganj v izgubo ali prevelik dobiček. Ta naključni dobiček je, ne pozabimo, osnova za akontacijo v naslednjem letu, ko bo po naključju drugače.
Translacijska ali bilančna izpostavljenost finančnim tveganjem je z davčnega vidika še hujša, saj se lahko zgodi, da plačamo davek na nekaj, česar ne bo. Sredstva, dolgovi in kapital se na dan sestavljanja bilance, to je 31. decembra, prevrednotijo po pošteni vrednoti, ki je navadno tržna vrednost. Poglejmo z vidika deviznega tečaja. Terjatve in obveznosti do tujine se ob koncu leta prevrednotijo po deviznem tečaju, ki velja na ta dan. Če imamo terjatve nominirane v dolarjih, obveznosti pa v evrih, se lahko zgodi, da bomo ob koncu leta, glede na vrednost deviznega tečaja, okrepili sredstva in oslabili dolgove. V tem primeru bomo izkazali dobiček in obračunali davek nanj. Poleg tega si bomo dvignili akontacijo za naslednje davčno leto, ki je lahko samo koledarsko. Ko naše terjatve in obveznosti zapadejo v poravnavo, se lahko zaradi visoke volatilnosti dolarja (približno 13 odstotkov) v primerjavi z evrom zadeva obrne in so terjatve ob poravnavi oslabljene, dolgovi pa okrepljeni. Plačali smo davek na nekaj, česar nismo realizirali, in si hkrati napovedali akontacije na podlagi trenutka slabosti evra ob koncu leta in prav takega trenutka, naklonjenega dolarju ob poravnavi terjatev in obveznosti.
Če upoštevamo samostojnega podjetnika s progresivno davčno stopnjo, je lahko izračun še nekoliko resnejši.
Torej je smiselno finančna tveganja upravljati (to, kar ZFPP zahteva), da se nam ne zgodi omenjeno.
Pri upravljanju finančnih tveganj moramo ločiti:
- finančna tveganja, pri katerih na dejavnike tveganja (povzročitelje) ne moremo vplivati. To so vplivi finančnega okolja, obrestna mera, devizni tečaj, cena delovne sile, blaga, denarja in vrednostnih papirjev. Nanje lahko vplivata le politika in nevidna roka tržnih zakonitosti. S finančnega vidika dajemo največ poudarka obrestni meri in deviznemu tečaju. To so večinoma cenovna tveganja, saj cene določa trg glede na razpoložljivost in donosnost sredstev.
Ta tveganja lahko najučinkoviteje upravljamo, ker jih tudi najlaže zaznamo in je na voljo niz instrumentov za njihovo upravljanje;
- finančna tveganja, pri katerih na dejavnike tveganja lahko vplivamo in so zgolj izraz naših odločitev (o vlaganju, izbiri kupcev, ki lahko izpostavi podjetje posojilnemu tveganju). Takšna tveganja povzročamo sami in so plod naših odločitev. Pri njihovem upravljanju moramo predhodna - cenovna - tveganja upoštevati kot nadrejena.
V tem primeru si lahko pomagamo le sami, saj smo se sami odločili, da se jim bomo izpostavili.
Davčno leto je samo koledarsko leto
Obstaja pa še tveganje učinkovitosti davčnega sistema, ki nam davkoplačevalcem ne omogoča izbire davčnega leta, ki bi bilo lahko drugačno od koledarskega. S tega vidika nekateri davkoplačevalci niso v enakopravnem položaju. V inflacijskih razmerah pričakujemo rast cen in deviznih tečajev. Podjetja, ki so izpostavljena sezonskemu vplivu, imajo lahko prihodke večinoma v drugi polovici leta, medtem ko imajo odhodke v prvi polovici. Že samo zaradi inflacije je lahko njihova davčna osnova za četrtino višja. Posledično pa je davek, ki ga odvedemo državi, nastal zaradi inflacije. Če bi lahko izbirali davčno leto, kot naši tekmeci na zahodu, bi bili bolj konkurenčni in dolgoročno morda dali več v državno blagajno v primerjavi s tekmeci, ki imajo sedež zunaj naše domovine in niso davčni zavezanci v Sloveniji.
