Bančni sistem je del finančnega sistema, ki je učinkovit, če so učinkovite tudi finančne institucije. Bistvo učinkovitosti je opravljanje svoje vloge v skladu s pričakovanji uporabnikov storitev, ki jih ponujajo finančne institucije. Financiranje slovenskega gospodarstva je naravnano predvsem na bančni sistem. S tega vidika smo bliže Evropi, kamor tudi želimo priti. Zaradi tega je uspešnost slovenskega gospodarstva odvisna v veliki meri od učinkovitosti bančnega sistema.
Ocena učinkovitosti
Da bi laže ocenili učinkovitost oziroma kakovost storitev bank, moramo določiti predmet ocenjevanja. Morda bi bilo bolje, da se osredotočimo na dejavnosti, ki naj bi jih opravljale banke, ker so bolj stabilne kot finančne institucije, kar pomeni, da se funkcije, ki jih opravljajo, manj spreminjajo skozi čas in manj razlikujejo med državami, kot pa banke same. Organizacijska oblika finančne institucije, v našem primeru bank, je skladna s funkcijami, kar pomeni, da inovacije in tekmovalnost med institucijami povzročajo večjo učinkovitost v izvajanju funkcij finančnega sistema.
Pri oceni učinkovitosti bank moramo ločiti operativno učinkovitost, na katero lahko banka vpliva sama, in cenovno (zunanjo) učinkovitost kot del finančnega sistema.
Operativna učinkovitost banke omogoča komitentom ohranjanje transakcijskih storitev na čim nižji stroškovni ravni. Stopnja učinkovitosti na različnih svetovnih trgih se vidno spreminja. Nekoč je bila bančna provizija fiksno določena in banke so zaračunavale visoke provizije, kar je bistveno vplivalo na stroške poslovanja podjetij. Med provizije vključujemo tudi obrestno maržo, ki jo banka potrebuje, da pokriva svoje stroške. Izraz "potrebuje" je primeren za neučinkovite banke, ki kljub primerjalno visokim cenam ne pokrijejo stroškov. Z razvojem konkurence in z globalizacijo finančnega sistema se je moral bančni sistem cenovno prilagoditi ponudbi iz tujine. Dokler mu to ni uspevalo, smo podjetja najemala posojila neposredno v tujini. V republikah nekdanje Jugoslavije so bančne storitve drage in obrestne mere tako visoke, da je dejavnost nemogoče opravljati "normalno".
Zaradi tega se naša podjetja na teh trgih zadolžujejo v tujini, kjer pa je prepovedano, to opravljamo prek blagovnih posojil. Tudi stroški plačilnega prometa so previsoki. Stroški financiranja in transakcijski stroški finančnega poslovanja na teh trgih bistveno vplivajo na poslovne odločitve.
Kjer cene ves čas odsevajo vse razpoložljive informacije, ki so pomembne za vrednotenje finančnih instrumentov, so trgi cenovno učinkoviti. Cenovna učinkovitost trgov se kaže v investicijskih strategijah posameznih vlagateljev. Banka naj bi bila za podjetje tudi informacijska podlaga, je pa težko, ker je to tipični trg OTC, pri katerem so informacije stvar pogodbenih strank. V slovenskih bankah je cenovna učinkovitost na zadovoljivi ravni, saj so cene primerljive s tistimi v EU. Pri kreditnem poslovanju primanjkuje dolgoročnih virov, zato se podjetja dolgoročno zadolžujemo v tujini. Problem je tudi kapitalska neustreznost domačih bank z vidika izpostavljenosti do posameznega komitenta. Večja podjetja, katerih bonitete zagotavljajo dolgoročno zadolževanje brez zavarovanj, nimamo takih težav. Po pogovorih s kolegi v manjših podjetjih bi rekel, da banke ne vstopajo rade v dolgoročne aranžmaje in niso pripravljene prevzeti tveganja.
Slovenska podjetja imamo trg nekdanje Jugoslavije za strateški trg. Naše banke nam v začetku niso šle na roko, tako smo na teh trgih začeli poslovati s tujimi bankami. Ko so nekatere naše banke opazile, da že nekaj let delamo na teh trgih, so izrazile zanimanje za sodelovanje. Žal prepozno, ker smo si pač ustvarili dobre poslovne odnose z bankami, ko naše niso imele svoje poslovne mreže, in verjetno ne bomo menjali samo zaradi lastništva banke. Kdor prvi pride, prvi melje.
Plačilni promet
Plačilni promet, kot smo ga imeli še pred leti, bi bilo smiselno uporabljati naprej. Plačilni promet je po svoji vsebini nevtralen posel in povsem brez težav bi ga lahko opravljala agencija. S tem bi bilo veliko manj stroškov, ki jih plačujemo uporabniki. Banka je načeloma depozitna institucija in iz tega izhaja tudi interes imeti plačilni promet v okviru banke, ker ji to zagotavlja a vista depozit, ki je najcenejši. Ampak tega je konec in smiselno je pogledati način dela danes. Večina finančnikov nas meni, da ni primerno imeti veliko transakcijskih računov. Banke ponujajo vsaka svoj sistem plačilnega prometa in v tej začetni fazi dajejo večjim uporabnikom določene ugodnosti tudi pri drugih bančnih poslih, če se odločimo za prenos računa k njim. Zaradi tega nekateri uporabniki plačilnega prometa določenih bank od svojih komitentov zahtevajo, da imajo transakcijske račune odprte pri tej isti banki, ker bodo imeli zaradi tega določene ugodnosti, ki bodo poplačane z dodatnimi odprtimi računi. Kar nekaj sporov je nastalo v zvezi s tem, kar se pri agenciji ne bi dogajalo.
Večina družb za upravljanje ali "holdingov" je v (so)lasti bank, ti "holdingi" pa imajo deleže v podjetjih in prek lastništva v podjetjih "svetujejo" odprtje računov pri teh bankah. Ko bodo karte razdeljene, se bo tudi to mrzlično iskanje komitentov umirilo. Kartelni dogovor med bankami bo določal ceno plačilnemu prometu, komitenti pa bomo uporabniki in plačniki.
Devizno trgovanje
V okviru plačilnega prometa s tujino bi bilo treba še bolj poenostaviti dokumentacijo. Pisanje obrazca 1450, ki naj bi bil namenjen statistiki in kopiranju računov, z vidika podjetja ni potrebno, saj je zaradi tega plačilni pomet počasnejši in dražji. Z vidika deviznega poslovanja bank pa je smiselno banke ločiti na dve zaokroženi skupini: na banke, ki so take kot centralna banka in devizne tečaje postavljajo danes za jutri, in na banke, ki devizne tečaje prilagajajo dnevni pošteni vrednosti devize. Obe skupini sta za komitente zelo koristni, predvsem za tiste, ki smo nenehno na preži za poceni devizami. Ko devizni tečaji rastejo, plačujemo prek bank, ki tečajne liste ponujajo vnaprej. Ko tečaji padajo, plačujemo prek bank, ki so on-line s svetovnim trgom. Tako se da kar nekaj zaslužiti, sploh če posluješ z visoko volatilnimi valutami, kot je ameriški dolar. Število bank, ki so tako lagodno devizno poslovale, je z dneva v dan manjše in žal ne moremo več dodatno zaslužiti na račun neprilagodljivosti bank. Devizni trg je bolje razvit kot pred leti, podjetja pa na njem nismo enakopraven partner, saj nam nekatere omejitve onemogočajo tržiti devize. Prenosi z deviznih računov med podjetji niso dovoljeni in tako se moramo znajti po svoje. Zakaj ne sme neko podjetje kupiti deviznih sredstev od drugega podjetja, ki ima presežek? Zakaj mora to podjetje plačevati račune v tujino po asignaciji? Bolj preprosto bi bilo svobodno trženje z devizami, saj so blago kot vsako drugo. Tu so imele banke prste vmes, ker bi jim vzeli del posla. Lahko pa je tak interes centralne banke z zahtevo po nadzoru in uravnavanju deviznega tečaja, kar pa je z vidika majhne države razumljivo.
Upravljanje tveganj
Če se dotaknemo zahtev zakona o finančnem poslovanju podjetij in vlogi bank pri upravljanju finančnih tveganj podjetij (deveti člen ZFPP), moramo reči, da je ponudba slaba.
Slovenske banke so navajene ponujati železni repertoar storitev. Ko nas obiščejo, sem navajen vprašati, v čem so boljši od konkurence. Čeprav jim zagotovim, da bomo na tem področju zagotovo sodelovali, dobim odgovor: "Nekaj depozita nam dajte, pa če potrebujete kak kredit, pa z našo borzno hišo bi lahko kaj delali." To je standard. Bolj domači pa pravijo: "Veš, plan bi moral realizirati."
Pri upravljanju finančnih tveganj bi moral bančni sektor odigrati najpomembnejšo vlogo, saj bi moralo biti tam, v primerjavi s podjetji, največ znanja in izkušenj. Žal ni vedno tako, saj nekatere banke niti ne ponujajo določenih finančnih instrumentov, ki so v tujini in tudi v vseh tujih bankah pri nas ter pri redkih večjih bankah v slovenski lasti del običajne bančne ponudbe. Banka bi morala poznati komitentov finančni položaj in mu svetovati takšno finančno strukturo, ki bi mu omogočala varno poslovanje. Večino valutnih tveganj lahko zavarujemo na denarnem trgu in z uporabo notranjih metod varovanja. Neto izpostavljenost pa moramo prenesti na terminski trg. Na tem trgu so slovenske banke manj konkurenčne. Pri upravljanju cenovnih tveganj komitenti bank pričakujemo večjo podporo. Poleg sklenitve terminskih pogodb lahko banka ponudi svetovanje pri celostni obravnavi upravljanja finančnih tveganj. V nekaj točkah bi povzel svoje mnenje o vlogi banke pri upravljanju finančnih tveganj v podjetjih.
- Razlaga sprememb tržnih cen in pomoč pri vrednotenju finančnih instumentov (mark-to-market, MtM).
- Pomoč pri določitvi usmeritev podjetja pri upravljanju finančnih tveganj.
- Pomoč pri določitvi najustreznejšega finančnega instrumenta za varovanje izpostavljenosti sredstev in dolgov ter opozorila pri uporabi finančnih instrumentov za namene trgovanja. Če bi zmanjšali možnosti napačnih odločitev pri upravljanju tveganj, bi banka znižala tudi stopnjo tveganja neizpolnitve.
- Napotki podjetjem pri računovodenju finančnih instrumentov po pošteni vrednosti. Lahko je banki posredovati ponudbe izpeljanih finančnih instrumentov višjih generacij, nekoliko teže pa je komitentu razložiti elemente sredstev in dolga v njih. Zaradi tega bi vsem kolegom svetoval, naj nikoli ne vstopajo v finančno transakcijo, če je ne morejo evidentirati, upravljati in vrednotiti v celotnem času trajanja pogodbenega odnosa.
Kakovost banke so ljudje, ki jo vodijo. Če predpostavimo, da je finančni trg učinkovit, potem je kakovost banke odvisna samo od ljudi, ki jo vodijo. Slovenske banke se razvijajo, prostora na slovenskem bančnem trgu ni za vse in treba bi bilo skoncentrirati znanje in izkušnje v slovenskem bančnem prostoru.
|
Vir: Finance |
