Najprej nekaj podlage za boljše razumevanje. Kot vemo, poslovnim finančnikom dobra praksa v procesu odločanja narekuje konservativno naravnanost. Glavna naloga finančnika je podpora osnovne dejavnosti: zagotavljati plačilno sposobnost, prispevati k donosnosti in neodvisnosti družbe, obvladovanje finančnih tveganj.
Poračunski "finančniki", ki jim plač ni treba zaslužiti, za krizo niti ne vedo. Davkoplačevalci smo jim zaupali "bianko" naročilnico za vse podražitve.
Poslovne odločitve presojamo glede na njihove finančne posledice in vrednotimo vpliv finančnih posledic na denarni tok in donosnost družbe. Finančniki ob zgodnjih opozorilih pozivamo deležnike v procesu odločanja k ukrepom, s katerimi bi zmanjšali spremenljivost dejavnikov tveganja.
Valut ne obračamo, ker bi nas bilo sram prodajati krompir
S finančnimi instrumenti ne trgujemo zato, ker je modno ali ker nas je sram prodajati krompir, ampak ker to koristi osnovni dejavnosti družbe, zato naj bo torej le v obsegu teh potreb. Vzemimo dolar, ki je zelo spremenljiv in v izračunu prodajne cene zahteva večjo maržo ali vsaj zmanjšanje čiste izpostavljenosti v finančno-posredniškem položaju.
Če imamo izenačena sredstva in dolgove v isti valuti, nihanja manj vplivajo na naš denarni tok. Vzemimo še obrestne mere - ko so te na zgodovinskem dnu, moramo zahtevano donosnost načrtovane naložbe vrednotiti za čas trajanja naložbe, ne le v trenutku odločanja. Če nam načrtovana naložba nosi v prihodnjih desetih letih sedem odstotkov, mi pa poslujemo v času, ko je obrestna mera triodstotna, to še ne pomeni, da je odločitev na dlani.
Zdajšnja kriza je na finančnem trgu tudi in predvsem odsev zgodovinsko najnižjih obrestnih mer v obdobju 2003-2005, ko smo kupovali domove za prihodnjih 20 let ob lažni predpostavki, da bo raj trajal večno. Trajal je samo dve leti. Dolgovi so narasli, plače so ostale tam nekje. Kadar vlagamo denar v vrednostne papirje, moramo imeti dovolj informacij o pošteni vrednosti in kazalce za poslovno odločanje. Požrešnost je močnejša od razuma in pohlep je vrednota, ki je marsikoga obogatila - nekatere samo za izkušnjo.
Zavedati se moramo, da imamo poslovne partnerje, ki jim želja po zaslužku danes lahko zamegli um. Take partnerje moramo prepoznati in jih izločiti iz igre, preden spregledajo; običajno spregledajo prepozno in na naš račun. Če sosed ne bo iztrebil plevela, se bo razrasel v naš vrt.
Kaj lahko stori dober finančnik?
Kakšni so najpomembnejši ukrepi? Pamet v roke že tedaj, ko se odločamo. Danes se lahko namreč trudimo le zmanjšati nastalo škodo. Portfelji vrednostnih papirjev sami po sebi niso nevarni, če nam je jasen namen, ko smo se odločali za pridobitev vrednostnega papirja. In namenu primerno moramo ravnati. Ko so naši vrednostni papirji precenjeni, jih moramo prodati.
Če smo strateški lastniki, pa seveda ne bomo prodali, saj ne služimo špekulativno, temveč gre za del naše osnovne dejavnosti. Cene surovin, energije in obrestnih mer veljajo enako za vse, tudi za konkurenco. Če smo danes dražji kot včeraj, je pomembno, da smo cenejši od konkurence. Ljudje blago in storitve potrebujejo, stvar je le v izboru ponudnika. Pri odločanju moramo imeti pred očmi potrebe kupca in njegovo kupno moč, saj ta plačuje naše izdelke in storitve.
Izdelke in storitve bo kupoval, morda le manj kakovostne, nepotrebne pa bo v krizi črtal z jedilnika. Najpogostejši splošni ukrepi? Kupce in dobavitelje na povodec. Osredotočenost na doseganje načrtovanega denarnega toka. Investiranje do obsega, nujnega za preživetje. Ohranjanje ključnih kadrov. Povečanje notranjega komuniciranja. Priložnost za racionalizacije, učni primeri za bogate čase. Timbilding - kriza in strah nas zbližujeta, pa še bolj smo pripravljeni poslušati in slišati, gre namreč za preživetje.
Več vrst finančnikov?
Kakšna pa je v krizni situaciji razlika med ravnanjem finančnika v podjetju in drugimi finančniki? Če mislimo na trgovce s finančnimi instrumenti, je na dlani, da jim najbolj ustrezajo visoke cene, saj so takrat provizije višje. Ti finančniki nosijo tudi največjo odgovornost za sedanje razmere (čeravno tega morda vsi ne vedo).
Zdaj, ko so finančni viri teže dosegljivi, pa imajo zaradi pomanjkanja denarja večje marže - enkratna priložnost, da si popravijo pogajalski položaj na trgu. Če mislimo na proračunske "finančnike", take, ki jim plač ni treba zaslužiti, pa lahko zatrdim, da taki za krizo niti ne vedo. Davkoplačevalci smo jim zaupali "bianko" naročilnico za vse podražitve.
Dr.Jožko Peterlin
