Vlada RS je prejšnji teden predlagala državnemu zboru, da po nujnem postopku obravnava predlog zakona o davku od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov (IFI), da bi preprečila težko popravljive posledice za delovanje države na področju kapitalskega trga.
Škoda na kapitalskem trgu je že nastala, pa ne zaradi IFI, ampak zaradi pohlepa. Predlagatelj v uvodu tudi pravilno ugotavlja, da je za opredelitev vrste dohodka in s tem davčne obravnave treba poznati lastnosti teh instrumentov in jih natančno proučiti. Res je, tako bi bilo prav. Po toči zvoniti je prepozno.
Zdaj, ko je potolčeno (kapitalski trg), se pa res nikamor ne mudi. Res je tudi, da pravo EU ne ureja področja, ki je predmet urejanja v tem zakonu. Res je tudi, da so v Avstriji obdavčeni špekulativni dobički le na določen IFI. Pri nas pa naj bi bili obdavčeni vsi IFI, ne glede na namen uporabe. Kmet z IFI dogovori ceno, po kateri bo prodal pšenico, še preden jo bo posejal, da si zagotovi preživetje.
In kateri je tisti IFI, na katerega bi morali dati ljudem še kakšne spodbude, in ne davka? Naj navedem tri primere, ki jih bo zakon med drugim prizadel, pa verjamem, da zakonodajalec to ni želel in da le ni dovolj natančno proučil novega davka.
Primer stanovanjskega posojila
Fizična oseba se za nakup stanovanja zadolži za deset let po spremenljivi obrestni meri, recimo na EURIBOR. Njegova plača je sorazmerno fiksna. V trenutku sklepanja posojilnega odnosa je obrestna mera zanj ugodna, potreba po stanovanju velika, velika je tudi potreba bančnega uslužbenca za doseganje načrta. Tveganje, da se bo obrestna mera v času trajanja posojilnega odnosa zvišala, je zelo veliko, kar pomeni, da se bo anuiteta lahko celo podvojila. Prihodki se ne bodo podvojili in hipoteka oziroma stanovanje bo šlo na dražbo.
Posojilojemalec bi se moral z IFI zavarovati pred zvišanjem obrestne mere. Če bi se obrestna mera res zvišala, bi plačeval višjo anuiteto, vendar bi te višje denarne tokove pobotal z denarnimi tokovi iz IFI, tako da bi bila njegova anuiteta na ravni načrtovane oziroma v mejah možnega. Ta zakon bo dodatno obremenil družinski proračun mlade družine, ki bi lahko uporabila obrestni IFI, da si poleg stanovanja zagotovi tudi varno odplačevanje dolga.
Primer varčevanja za študij otroka v tujini
Otrok v srednji šoli si želi študirati v Ameriki, kjer se vse plačuje v dolarjih. Starši presodijo, da je trenutni tečaj dolarja ugoden (saj tudi je) in sklenejo valutni IFI, s katerim dogovorijo tečaj, po katerem bodo plačevali šolnino za svojega otroka. Prednost IFI je prav v doseganju načrtovanega denarnega toka. Če se bo med šolanjem tečaj dolarja res zvišal, bodo starši plačevali davek na tečajno razliko. Še vedno bodo privarčevali 60 odstotkov na dogovorjeni tečaj, ker bodo 40 odstotkov privarčevanega in naslednje letnike nekaj manj prispevali državi.
Primer gradnje hiše
Cement ravno tako kotira na terminski borzi in družina si z IFI zagotovi fiksno ceno v prihodnosti, ko načrtuje gradnjo. Z IFI bo težko dosegla dobavo (fizično) v Ljutomer ali Postojno, kar je v predlogu zakona oproščeno. S tako imenovanim non delivery IFI na cement pa bo treba plačati davek. Po vsebini gre za povsem enako stvar, le zapiranje je nekoliko drugačno.
Menim, da bi bilo prav obdavčiti špekuliranje z IFI, nikakor pa ne varovanja. To je enako, kot če bi obdavčili odškodnino za zlomljeno roko po nezgodnem zavarovanju ali popravilo avtomobila v nezgodi, če škodo povrne zavarovalnica iz inštrumenta za zavarovanje. IFI je nastal za namene (za)varovanja, z razvojem smo začeli trgovati z njim. Obdavčimo pridobitno dejavnost, ne pa varovanja.
Vir: Finance
