Eno prvih znamenj je spremenjen odnos predstavnikov kupca do naših komercialistov, zato morajo biti ti usposobljeni ali vsaj seznanjeni s pomembnimi dejavniki plačilne nesposobnosti kupca.
Točilni pult je lahko zelo (morda še najbolj) primeren prostor komunikacije, če vemo, kaj moramo spraševati. Ko se nam kupec ne odziva več na telefon in elektronsko pošto, je že prepozno. Naslednje znamenje, ki opozarja na nevarnost, je podaljševanje števila dni vezave terjatev v povezavi s povečevanjem deleža zapadlih terjatev v skupnih terjatvah do kupca.
Pozorni moramo biti na ponujanje drugih oblik poravnavanja obveznosti (poboti, cesije, asignacije ...), ki so po obligacijskem zakoniku povsem običajne, po insolvenčnem zakonu (ZFPPIPP) pa so lahko sporne, saj z njimi objektivno oškodujemo preostale upnike. Le mi sami vemo, zakaj smo sklepali take posle. S tem bo izpolnjen tudi subjektivni pogoj, ki ga določa zakon za sporno delovanje, in stečajni upravitelj bo izpodbijal naše posle. V takih primerih imamo denar na elastiki.
Ko kupec povezuje plačilo terjatev z odločitvijo banke o odobritvi posojila, je tudi pravo znamenje za skrb, prav tako, če se kupec sklicuje na višjo silo ali morda potrebno naložbo.
Preostala bolj resna znamenja, s katerimi lahko dovolj zgodaj ugotovimo tveganje neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke, so določljiva z določanjem bonitete poslovnih partnerjev, s katerimi lahko celo pred nabavniki našega kupca vemo, kam usmerjajo barko. Tako smo lahko pripravljeni in kupce sprašujemo o stvareh, za katere še ne vedo, zakaj jih sprašujemo, in še nimajo naročenih odgovorov poslovodstva.
Kako naj upniki spremljajo boniteto dolžnika
Vedno se je treba bati stečaja dolžnika, tudi ko je boljši od nas. Določanje bonitete je že po ZFPPIPP naloga v okviru zavez po obvladovanju posojilnega in likvidnostnega tveganja.
Najprej se pozna na obrazu kupca, da nekaj ni v redu. Komercialisti, ki naj bi najprej opozorili na spremembe v odnosu s kupci, s temi preživijo več časa kot s svojimi partnerji, iz tega sledi navezanost v dobrem in slabem. Navezanost je bolezen duše. Zato je treba odnose s kupci in dobavitelji standardizirati. S tem minimiziramo operativna tveganja na področju zagotavljanja likvidnosti.
Standardizacija poslovanja z nasprotno stranko vključuje določanje minimalnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati kupec ali dobavitelj, da mu sploh dodelimo šifro partnerja. Standardizirati moramo metodologijo določanja kapitalske ustreznosti nasprotne stranke, višino načrtovane izpostavljenosti in čas izpostavljenosti glede na njegovo posojilno sposobnost oziroma glede na verjetnost izpolnitve zavez nasprotne stranke.
Standardizacija odnosa pomeni tudi postavitev zavez zaposlenim v zvezi z ukrepanjem v hipu odstopanja dejanskega stanja od načrtovanega ali dogovorjenega. Standardizacija nas zavaruje pred čustvenim ukrepanjem v izrednih razmerah, ko smo pod stresom in manj racionalno razsodni.
Vir: Finance
