Običajno se podjetja financirajo z lastnim kapitalom, posojili in obveznostmi do dobaviteljev. Prepričanje, da so kapital in dobavitelji brezplačni oz. ne prinašajo stroškov financiranja, velja samo v računovodski logiki. Za uporabo posojila plačujemo obresti. Dobavitelji nam sicer ne zaračunajo obresti, so pa stroški financiranja všteti v ceno storitve ali blaga.
 |
Dr. Jožko Peterlin, Foto: Neva Volarič |
Kolikšni so ti stroški, izvemo, ko nam dobavitelj ponudi popust za takojšnje ali predčasno plačilo. Lastniki sicer ne izstavljajo računa za uporabo kapitala, je pa jasno, kakšna so njihova (racionalna) pričakovanja, in to je cena kapitala. Ker mora kapital pokriti vse neuspele poskuse podjetnika oz. poslovodje in ker je ob stečaju zadnji v vrsti za poplačilo, je jasno, da je to najdražji vir financiranja.
Alternativni viri financiranja
Običajno je najcenejši vir financiranja kratkoročno posojilo. Vsi ostali (alternativni) viri financiranja, razen tveganega kapitala, so glede cene uporabe finančnih virov nekje med kratkoročnim posojilom in lastnim kapitalom.
Dober primer alternativnega vira financiranja je factoring oz. prodaja terjatev. To orodje je primerno, ko nam kupec ni pripravljen plačati računa pred zapadlostjo, kljub ponujenemu popustu. V takem primeru terjatev prodamo faktorju, ki nam v celoti ali v pretežni meri poplača terjatev in s prevzeto terjatvijo počaka do zapadlosti. Za čas čakanja zaračuna financiranje, ki vključuje obresti, tveganje in ceno storitve.
Primer iz prakse
Podjetje ima možnost povečati prodajo za 30 odstotkov. Izračunali so, da bi se v tem primeru zaloge povečale za 35 odstotkov, terjatve pa za 40 odstotkov. Povečanje sredstev s seboj prinese sorazmerno povečanje potrebnih dolgov, predvsem posojil. Podjetje je na pragu posojilne sposobnosti, kar pomeni, da bi s povečevanjem prodaje ogrozilo svoj obstoj, ker bi postalo prezadolženo in hkrati kapitalsko neustrezno. Hkrati pa je povečanje prodaje realno uresničljivo, plačila pa so zagotovljena.
Nadalje bom predstavil ugotovitve ob reševanju primera in možnosti rešitev zagotavljanja finančnih virov.
1. Tveganja neplačil ni. Povečanje prodaje bi povečalo tržni delež. Znižali bi se fiksni stroški na enoto prodaje. Ob predpostavki, da prodajne cene ostanejo nespremenjene, bi podjetje ustvarilo večji dobiček iz poslovanja za razliko v fiksnih stroških v dodatno prodanih količinah. Povečanje prodaje bi pozitivno vplivalo na poslovni izid, zato poslovodstvo upravičeno zahteva uresničitev načrtovanega.
2. Če podjetje ne zagotovi dodatnih posojil za financiranje povečanja prodaje, bo postalo plačilno nesposobno in insolventno. Sledila bi prisilna poravnava in glede na izkušnje stečaj. Glede na finančno stanje podjetja (prag kapitalske ustreznosti) se to ne more dodatno finančno zadolžiti.
3. Naloga poslovodstva je, da omogoči povečanje prodaje. Hkrati se ne more in ne sme dodatno zadolžiti.
4. S povečanjem prodaje se običajno povečajo tudi obveznosti do dobaviteljev, ampak samo v delu deleža variabilnih stroškov in ob predpostavki, da se finančni odnos dobaviteljev do podjetja ni spremenil, ker še niso opazili poslabšanja bonitete. Povečanje obveznosti do dobaviteljev bi delno pokrilo financiranje zalog.
5. Finančno ostanejo nepokrite povečane terjatve in del povečanja zalog.
6. Terjatve niso nujno potrebno sredstvo za povečanje prodaje, so pa posledica povečanja prodaje ob predpostavki, da plačilni roki do kupcev ostanejo nespremenjeni. Če bi podaljševali plačilne roke kot pogoj za večjo prodajo, bi bile finančne posledice bistveno slabše, kot je predvideno 40-odstotno povečanje terjatev. Terjatve so sredstvo v lasti podjetja, in ta lahko z njimi načeloma prosto razpolaga.
7. Poslovodstvo se odloči, da terjatve ob nastanku proda faktorju. Ta mu takoj izplača 80 odstotkov vrednosti terjatev, razliko, zmanjšano za vrednost storitve faktorja, pa ob kupčevem nakazilu. S tem je bistveno znižalo sredstva, vezana v terjatvah. Podjetju se ni potrebno zadolžiti v tej višini. Vpliv na poslovni izid je negativen, saj so nastali dodatni stroški financiranja oz. faktorjeve storitve. Vpliv na finančno stanje podjetja je pozitiven, saj ni ogrožena kapitalska ustreznost in s tem njegov obstoj.
8. S prenosom dela financiranja na dobavitelje in znižanjem sredstev oz. terjatev zaradi prodaje terjatev podjetje še ni v celoti pokrilo dodatno potrebnih finančnih virov. Še mora iskati možnosti za znižanje sredstev ali povečanje obveznosti. Obstaja tudi t. i. reverse factoring, v katerega podjetje vključi dobavitelje in doseže dodatno financiranje, dobavitelju pa ne poveča tveganja neplačila. Vpliv na poslovni izid je zaradi dodatnih stroškov negativen, vpliv na finančno stanje pa pozitiven.
Finančne in računovodske posledice
S primerom smo pokazali, da podjetje lahko raste, ob tem pa ne povečuje dolgov in preživi. Rast s ciljem povečevati tržni delež je možna le do določene mere. Sama rast ne zagotavlja dobička, prej uniči podjetje. Alternativni viri so dražji od drugih dolžniških orodij. Do določene mere še zagotavljajo samostojnost, ampak uporabljati jih moramo po pameti. Tudi tu obstajajo meje. Vsaka poslovna odločitev ima finančne in računovodske posledice. Finančna posledica je plačilna sposobnost, računovodska pa dobiček ali izguba. Finančne posledice so ključne, računovodske se dajo popravljati.
Dr. Jožko Peterlin je predsednik Združenja poslovnih finančnikov Slovenije. Več tem s področja financiranja najdete na njegovi spletni strani www.smartfin.si.
Vir: Primorske novice
