“Revizorja, ki je opozoril na problem, so takoj povprašali po zdravju”
V življenju nekateri hodijo po sredini ceste, spet drugi raje tvegajo, da bodo zdrsnili čez rob. “Tako je tudi z revizorji,” pravi Andreja Bajuk Mušič, še pred kratkim pooblaščena revizorka v družbi Deloitte. Mnogi revizorji so upravam podjetij zelo prijazni, ker si morajo pač zagotoviti posel. Vendar to ni edini vzrok, da se kriza v Sloveniji tako vleče. Stanje se bo spremenilo šele, ko bodo podjetja - z revizorji ali brez njih - počistila okostnjake iz svojih bilanc.
* Kot revizorka dobro poznate poslovanje slovenskih podjetij. V kakšni kondiciji so?
“Finančna situacija je dokaj šibka. Določene zadeve bi podjetja morala pripoznati že v bilancah preteklih let, pa so venomer odlašala. Čakala so na boljše čase. Kot vse kaže, pa teh boljših časov še nekaj let ne bo. Glede na to, da se kriza vleče in da nekateri napovedujejo, da bomo šele v desetih letih prišli v stanje, v katerem smo bili pred krizo, zdaj počasi te izgube, ki bi morale biti pripoznane že pred leti, prihajajo v bilance.”
* Govorite o okostnjakih v bilancah?
“Tako je. Previsoko ocenjene nepremičnine, preveč optimistično vrednoteni vrednostni papirji ipd. V tujini so banke imele izgube v letih 2009 in 2010, pri nas pa šele sedaj.”
* Zakaj tako pozno?
“Vsi smo po tihem pričakovali, da takega udarca vendarle ne bo. Da se bo Slovenija nekako izvlekla. Ko smo revizorji pred leti izpostavljali, naj podjetja pripoznajo slabitve za slabe naložbe, so nam rekli, da krize pri nas ni. Zdaj pa lahko vidimo, kakšne izgube izkazujejo največje slovenske banke.”
 |
Andreja Bajuk Mušič je diplomirana ekonomistka, davčna svetovalka in pooblaščena revizorka. Je specialistka na področju finančnega poslovanja, statusnih sprememb in posebnih revizij. Zaposlena je v družbi Merkur. Piše strokovne članke in vodi seminarje na temo računovodstva in revizije. Prihodnji konec tedna bo predavala na Akademiji poslovnih financ v Fiesi. |
* Bo še več stečajev?
“Tega ne morem napovedovati. Iz bilanc pa je razvidno, da so podjetja šele zdaj začela delati slabitve, ki bi morale biti narejene že prej. Z izkazovanjem poštenih vrednosti pa ustvarjamo še hujšo spiralo navzdol. V dobrih časih namreč vse vrednotimo navzgor, v slabih pa navzdol. Podjetja tako zdaj nimajo nikakršne rezerve več, pač pa še dodatno izgubo, kar pomeni, da bodo še teže in po višji obrestni meri dobila kredit, ki ga že tako ali tako ne morejo odplačevati.”
* Ste tudi revizorji odgovorni za tako stanje?
“Revizor mora v svojem mnenju opozoriti na tveganje, da podjetje morda ne bo sposobno odplačati posojil oziroma preživeti do naslednjega leta.”
* Pa to počnete?
“Te prakse je bilo v preteklosti zelo malo. Če so revizorji opozarjali na tveganja in izrazili dvom, da na primer podjetje s kratkoročnimi sredstvi ne bo zmoglo pokrivati kratkoročnih obveznosti, jih je uprava vedno prepričala, da bo banka posojilo podaljšala.”
* Zdaj pa banke ne podaljšujejo več posojil?
“Ko so banke začele prihajati v posojilni krč, je zadeva postala problematična. Ampak revizorja, ki je poslovodstvu rekel, oprostite, imate problem, so takoj povprašali po zdravju. Naslednje leto so pač najeli drugega, upravi bolj prijaznega revizorja.”
* So revizorji na splošno prijazni do uprav?
“Določene revizijske hiše so upravam zelo prijazne in naklonjene. Dobra poslovna praksa je, da bi morala družba zamenjati revizorja vsakih sedem let. V nekaterih velikih slovenskih družbah pa imajo istega revizorja že več kot 15 let. Revizor, ki je toliko časa v enem podjetju, je zelo težko neodvisen.”
* Čeprav je tudi osebno odgovoren?
“Vsak revizor, ki podpiše računovodske izkaze, mora imeti licenco pooblaščenega revizorja in osebno odgovarja za to, kar podpiše. Jamči, da je vse, kar je v računovodskih izkazih, pravilno in pošteno, da ni pomembno napačnih navedb.”
* Kako prijateljevanje revizorjev z upravami vpliva na situacijo na trgu?
“Vprašanje je seveda, komu zaupati. Po navadi nadzorni svet naroči posebno ali izredno revizijo, ko ne zaupa obstoječemu revizorju. To meče zelo slabo luč tako na stroko kot na državo, ker tudi te posebne ali izredne revizije niso ciljno usmerjene, ampak se velikokrat zlorabljajo kot temelj za menjavo uprav ali razčiščevanje sporov. Revizor je tu neke vrste lutka.”
* Je pretirana povezanost revizorjev in uprav vzrok, da se kriza tako vleče?
“Standarde lahko interpretiramo na tisoč in en način. Sama sem stranki vedno rekla, povejte, kam želite priti. Če mi poveste cilj, vam lahko kot revizorka stopim naproti, ampak le v mejah, ki jih dovoljujejo standardi. Problem so revizorji, ki hodijo po robu in s tem tvegajo, da padejo čez.”
* Nekatera podjetja nikoli niso izkazovala izgube, pa so šla kar naenkrat v stečaj. Kakšno odgovornost ima pri tem revizor, ki je jamčil, da so bilance poštene?
“Če uporabniki računovodskih izkazov menijo, da revizor ni dobro opravil svojega dela, da ni izdal mnenja, ki odraža dejansko stanje, lahko sprožijo postopek pri agenciji za nadzor nad revidiranjem. V določenih primerih je agencija sprožila ukrepe in nekaterim revizorjem odvzela licenco. Podjetje, ki je bilo oškodovano, ima tudi vso pravico, da toži revizorja. Lahko sproži zahtevek za povračilo škode.”
* Se to dogaja?
“Pri nas ne, v tujini pa gre za zelo visoke zneske. Če v tujini revizor izda pozitivno mnenje, pa gre podjetje v enem letu v stečaj ali likvidacijo, gre revizor lahko v zapor.”
* Bo šla tudi pri nas praksa v to smer?
“Kolikor vem, v Sloveniji ni bilo še niti tožbe proti članom nadzornega sveta, kaj šele proti revizorjem.”
* Koliko se po vsem tem sploh še lahko zanesemo na revizije?
“Na trgu je zelo jasno, kateri revizorji so dobri in kateri ne. Če izberemo revizorja zgolj po tem, koliko stane njegova storitev, si naredimo več škode kot koristi. Poslovodstvo bo, jasno, izbralo revizorja, ki je ponudil najnižjo ceno in ki bo delal najmanj problemov. Po moje bi morala izbira revizorja biti v rokah nadzornega sveta ali revizijske komisije.”
* In cena ne bi smela biti odločilni dejavnik?
“Problem je, ker je revizorski poklic - ki je po mojem mnenju zelo zahteven - v Sloveniji podcenjen. Domnevam, da so z zakonom o revidiranju in določanju minimalnih cen revizijskih storitev želeli narediti najbolje za stroko. Dosegli pa so ravno nasprotno. Ena revizorska hiša znižuje ceno drugi.”
* Kaj se dogaja?
“Zakon določa, da mora podjetje ceno revizije razkriti v letnem poročilu. In ko drugi revizor pripravlja ponudbo, najprej pogleda, kakšno ceno je dal obstoječi revizor. In potem se začne nižanje cen, ki so pri nas že tako občutno nižje kot v zahodni Evropi. Tako vsak revizor skuša narediti čim več v čim krajšem času. Za določene zadeve pa bi moral biti v podjetju prisoten precej dlje kot tista dva tedna, ki mu jih dopušča postavljena cena.”
* Nekatere banke že najemajo neodvisne strokovnjake, da bi preverile poslovanje svojih strank. Mar ne zaupajo več revizorjem?
“Težko rečem. Dejstvo pa je, da revizor preverja računovodske izkaze. Izda mnenje na dveh straneh, kjer piše samo, ali so računovodski izkazi pošteni ali ne. Seveda odgovarja tudi za razkritja v letnem poročilu, ampak ta razkritja so lahko napisana tako, da dejansko povemo resnico, lahko pa samo zadostimo razkritju in ne povemo ničesar pametnega.”
* Na primer?
“Ko skušamo ugotoviti, kakšna je potencialna obveznost podjetja, ki daje poroštva. Iz običajnih pojasnil razumen bralec računovodskih izkazov ne zna oceniti, kakšna je potencialna izpostavljenost tega podjetja v primeru, če se glavnim dolžnikom, ki jim je podjetje porok, karkoli zalomi. In teh navzkrižnih poroštev je v Sloveniji ogromno.”
* Kako je treba brati računovodske izkaze?
“Računovodstvo je umetnost. Lahko prikažemo deset različnih dobičkov in deset različnih izgub, pa bodo vsi potrjeni pri revizorju. Naj tistega, ki se odloča, ne bo sram prositi zunanjega svetovalca za pomoč, da mu prebere računovodske izkaze in oceni, kakšno je finančno stanje podjetja. Branje bilanc je umetnost, in tisti, ki ni iz stroke, bo zelo težko ocenil vsa tveganja, ki se jim izpostavlja.”
* Se bo odgovornost igralcev na trgu zaostrila?
“Dokler ni interesa ... Nekdo mora pokazati interes.”
* Tisti, ki je potegnil kratko?
“Slovenija je majhna, vsi se med seboj poznamo ... Pa tudi na splošno smo ljudje preveč zaupljivi. Dokler nas kaj ne udari po glavi, mislimo, da se to nam ne more zgoditi. Bili so poslovni partnerji, krasni prijatelji, pa šele zdaj ugotavljajo, kaj so delali drug drugemu.”
* Kje vidite izhod iz krize?
“V bolj konservativni poslovni politiki in preudarnosti pri investiranju. Uprava mora imeti glavo na pravem mestu. Po mojem še vedno velja zlato pravilo: če podjetje raste, je razumna meja 60 odstotkov lastnega in 40 odstotkov izposojenega kapitala. Ali pa vsaj 50:50. V preteklosti pa so podjetja svojo rast pretežno financirala s krediti. Večinoma so se širila z združitvami, prevzemi ... Organske rasti je bilo zelo malo. Iz te krize bi se morali naučiti vsaj to, da kdor visoko leta, nizko pade. In da balonček, ki ga stalno napihujemo, prej ali slej poči.”
Alja Tasi
