Nepoznavanje pravil o finančnem poslovanju lahko direktorja močno udari po žepu.
Dva in pol milijona evrov odškodnine je sodišče pred kratkim prisodilo direktorju, ki ni preveril bonitete svojih kupcev in je tako podjetje spravil v stečaj. Splošno mnenje sicer je, da vodilni v slovenskih podjetjih za svoje neskrbno ravnanje ne odgovarjajo, vendar se časi spreminjajo, opozarja pravnik Primož Raktelj. Kriza je prisilila upnike, da na vse možne načine terjajo svoj denar, direktorji podjetij, ki ne delujejo v skladu s finančnimi pravili, pa za povzročeno škodo odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.
* Je danes tvegano biti direktor?
“Zelo tvegano. Vodilni v podjetjih se pogosto ne zavedajo svoje odgovornosti. Naša zakonodaja je zelo stroga, seveda pa se lahko vprašamo, kako jo udejanjamo. A tudi tu se stvari spreminjajo, kar dokazuje najnovejša sodna praksa. Pred letom dni so nekega direktorja obsodili na 2,5 milijona evrov odškodnine, ker svojih poslovnih odločitev ni sprejemal v skladu s standardi, ki jih predpisuje zakonodaja o finančnem poslovanju. Sodišče je ugotovilo, da direktor sploh ni preverjal bonitete strank, s katerimi je posloval.”
* Je šlo podjetje v stečaj?
“Žalostno pri tej zgodbi je, da so šli v stečaj vsi, tudi njegovi poslovni partnerji. Seveda so bili ti partnerji že prej v tako slabem stanju, da nihče, ki bi preveril njihovo boniteto, ne bi šel v posel z njimi.”
 |
Primož Raktelj je pomočnik generalnega direktorja za korporativne pravne zadeve v ACH, d.d. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Zaključil je tudi študij MBA na Univerzi v Kansasu. Bil je direktor pravnih zadev v Drogi in predstojnik pravne službe Občine Piran. |
* Kdo je tožil direktorja?
“Upniki, ki v stečajnem postopku niso bili poplačani. Velja domneva, da je vse, česar upniki niso prejeli iz stečajne mase, škoda, za katero je lahko objektivno odgovoren direktor.”
* Za kakšno odgovornost gre?
“Od direktorja se pričakuje, da se spozna na računovodenje in finance. Vendar je njegova obveznost obveznost prizadevanja, ne pa rezultata. Ne odgovarja, da bo vsak posel, ki se ga loti, uspešno zaključen. Gospodarska dejavnost je tvegana, in vsi se zavedamo, da posel včasih uspe, včasih pa ne. Direktor torej ni odgovoren za vsako svojo slabo odločitev, odgovoren pa je, če ni pridobil vseh potrebnih informacij, preden se je odločil, in če odločitve ni sprejel v dobri veri, da zastopa interese družbe. Če pa je direktor zbiral informacije, delal analize, sprejemal ukrepe in delal v dobri veri, pa se je vseeno slabo izšlo, ni odškodninsko odgovoren.”
* Kaj pa, če teh standardov ne pozna?
“Na to se seveda ne more izgovarjati.”
* Na kaj morajo biti vodilni v podjetjih še posebej pozorni?
“Odločitve morajo sprejemati v skladu s pravili poslovno-finančne stroke. In kar je bistveno: poskrbijo naj za dokaze, kako so prišli to teh odločitev. Če se bo kasneje zapletlo in bo kdo iskal njihovo odgovornost, bodo morali dokazati, kako in zakaj so sprejeli neko odločitev. Dokazati bodo morali, da so se pri tem prizadevali v dobro podjetja in upoštevali vsa pravila. To pa bo zelo težko, če nimajo vsega dokumentiranega.”
* Kdo bi rekel, da direktorje spreminjamo v birokrate ...
“Zagotovo. Ampak če se zaplete, morajo biti sposobni dokazati, da so odločitve sprejemali na pravilen način.”
* Če bi vi zastopali upnika, kje bi iskali direktorjevo odgovornost?
“Recimo, da je že prišlo do stečaja in sem kot upnik izvisel. Preveril bi, kaj je direktor počel pred stečajem. Velikokrat slišimo, ko direktor tarna, da ne more plačevati računov, ker tudi njemu dolžniki ne plačajo. Vendar, ali se je ta direktor prepričal, če so mu dolžniki sploh sposobni plačati, še preden je šel v posel z njimi? Je preveril njihovo boniteto? Je zavaroval terjatev? Je sprožil izvršilni postopek? Če nimaš dokumentov, s katerimi bi lahko dokazoval obstoj svoje terjatve, kaj šele dokazila, da si storitev opravil pravočasno in pravilno, je problem pri tebi. S svojim neskrbnim ravnanjem si onemogočil, da bi denar sploh lahko izterjal.”
* Se to pogosto dogaja?
“Zveni kot znanstvena fantastika, ampak takšnih primerov je ogromno. Morda imajo v evidenci račun, nimajo pa druge dokumentacije. Poznam primere, ko je šla družba v stečaj, pa je imel direktor le kopije računov. Izvirnikov ni bilo nikjer. Če na primer želiš iti v izvršbo na Hrvaškem, moraš imeti izvirnik računa, če ne, moraš iti v tožbo.”
* Če je stanje tako neurejeno, lahko pričakujemo še več tožb. So se pravniki specializirali za to področje?
“So. Tu je bila prej velika razlika med evropskimi in anglosaksonskimi odvetniki. Ko se je začelo pravo mešati z ekonomskimi temami, je pri nas odvetnik rekel, to pa ni več pravo, to me ne zanima.”
* Zdaj ni več tako?
“Ne moreš se ukvarjati zgolj s formo, pač pa tudi z vsebino. Seveda to ne pomeni, da mora biti odvetnik finančni strokovnjak, ampak določene pojme mora poznati, če hoče izvrševati pravila na področju financ.”
* Zakoni pa so že napisani?
“Zakonodajo imamo pri nas urejeno bolj ali manj po nemškem vzoru. Zdaj imamo na tem področju tudi že prvo sodno prakso. Upniki terjajo svoj denar. Prej tudi ni bilo toliko stečajev, zdaj pa stečajni upravitelji izpodbijajo vse po vrsti, tudi majhne zneske.”
* Vala stečajev torej še ni konec?
“Število oseb z neporavnanimi dospelimi obveznostmi še vedno narašča. Izkušeni poznavalci pravijo, da to sploh ni več kriza, pač pa novo okolje, v katerem se bomo morali naučiti drugače živeti, predvsem pa manj trošiti. Opažam, da se danes vse več podjetij zavestno odloči za zmanjšanje obsega poslovanja. Delajo samo tiste posle, za katere vedo, da bodo dobili plačilo. Temu so prilagodili stroške, zmanjšali so število zaposlenih, da lahko uspešno delajo naprej. Tisti, ki so obdržali prejšnjo raven, pa se soočajo z gromozanskimi izgubami in ne vedo, kako bi se iz njih izkopali.”
* Se v primerih visokih odškodnin zaseže direktorjevo osebno premoženje?
“Govorimo o osebni odgovornosti, torej direktor odgovarja z vsem svojim premoženjem.”
* Tudi če vodi družbo z omejeno odgovornostjo?
“Pravno-organizacijska oblika družbe z omejeno odgovornostjo ščiti kvečjemu lastnike. Ti naj bi načeloma odgovarjali zgolj z vložkom v podjetje. Ampak tudi tu se lastniki pogosto motijo. V nekaterih primerih odgovarjajo z več kot le svojim vložkom v podjetje.”
* Na primer?
“Pri t. i. kapitalskih posojilih in kapitalskih zavarovanjih ali prepovedanih plačilih, s katerimi se poseže v osnovni kapital in vezane rezerve. Recimo, da družba posluje z minimalnim kapitalom. Ampak upoštevati mora tudi pravila o kapitalski ustreznosti. Imeti mora kapital, ki je primeren glede na obseg poslov, ki jih opravlja, in glede na tveganje, ki mu je izpostavljena. In to ni minimalen kapital. Kaj v takem primeru pogosto storijo družbeniki? Namesto da bi družbo dokapitalizirati, ji dajejo posojila.”
* Zakaj to počnejo?
“Računajo, da bodo - če bi se stvari zalomile - prvi dobili poplačano svoje posojilo, ker bi pač prvi vedeli, da v podjetju škriplje. Zakon pa pravi, da gre v tem primeru za izigravanje finančnih pravil. Ko družbeniki v lastni družbi nastopajo z dolžniškim kapitalom, spravljajo v težave vse ostale upnike. Z njimi konkurirajo za potencialno stečajno maso, namesto da bi kot lastniki prišli na vrsto zadnji.”
* Še en primer za dobrega odvetnika?
“Ti družbeniki se ne zavedajo, da se vsa ta posojila v primeru stečaja štejejo kot lasten kapital družbe. Denar morajo vračati, in teh primerov je v sodni praksi tudi že kar nekaj.”
* Je direktor tudi tu odgovoren?
“Da, če posojilo vrne. Zakon pravi, da direktor ne bi smel vrniti takega posojila, če s tem poseže v premoženje družbe, ki je v bistvu vezano premoženje, potrebno za ohranitev kapitala družbe in vezanih rezerv. V tem primeru je tudi direktor osebno odškodninsko odgovoren.”
* Se večina direktorjev tega zaveda?
“Izkušnje kažejo, da ne. Predvsem pa ne vedo, da je odgovornost za finančno poslovanje najstrožja odgovornost, kar jo pozna naš pravni sistem. Klasična odgovornost je pri nas subjektivna, kjer se krivda domneva. To pomeni, da mora oškodovanec dokazati, da je tožena stranka povzročila škodo, dokazati mora tudi višino škode in protipravno dejanje. Pri finančnem poslovanju pa je zakon vpeljal objektivno odgovornost. Ni pomembno, ali si kriv ali ne. Objektivno odgovoren si zgolj zato, ker si kršil pravila poslovno-finančne stroke. In nikakor se ne moreš izgovarjati, da nisi poznal teh pravil ali da nečesa nisi storil naklepno ali iz malomarnosti.”
* Lahko pa še vedno prepišeš svoje premoženje na sorodnika?
“Seveda lahko na vse mogoče načine poskusiš zaobiti zakonodajo, mislim pa, da bo to vedno manj uspešno.”
* Se vam zdi v redu, da gre sodna praksa v to smer?
“Vsekakor je dobro, da gre praksa v smer odgovornosti. Moramo pa biti pozorni, da bo to objektivna odgovornost zaradi kršitev standarda skrbnosti in ne odgovornost za zgolj slabe poslovne odločitve. Če bo prišlo zgolj do presojanja rezultata in ne postopka, kako so direktorji prišli do določitve, bodo direktorji začeli sprejemati vse manj tvegane odločitve. Pri odločitvah, kjer ni tveganja, pa so tudi donosi nizki. Tega pa si verjetno investitorji ne želijo, zato bi verjetno na dolgi rok iskali višje donose ter investirali svoj denar drugje.”
* Kje so največji problemi v majhnih in srednjih podjetjih?
“Doslej so te družbe lahko zelo uspešno poslovale, če so se le vodilni spoznali na svoj osnovni posel. Zdaj pa postaja vse bolj jasno, da potrebujejo tudi znanje s finančnega in pravnega področja. Morda se je podjetje prej uspešno financiralo tako, da je imelo do svojih dobaviteljev daljše plačilne roke, do kupcev pa nekoliko krajše. Danes pa morajo vse plačevati vnaprej ali vsaj sproti, na drugi strani pa jim kupci zagotovo ne plačujejo takoj ob dobavi. Kar naenkrat se pojavi problem financiranja obratnega kapitala, in če nimaš osnovnega finančnega znanja, prej ali slej zaideš v težave.”
* So finance najtrši oreh?
“Po navadi so, čeprav so problemi tudi zaradi nepoznavanja pravnega področja. Če posla ne izpelješ pravno pravilno, kar naenkrat dobiš dopis stečajnega upravitelja, da moraš vračati v stečajno maso. Zelo pomembno je, kakšno pogodbo skleneš, če želiš v primeru zapletov imeti dobro pogajalsko izhodišče. Pri sklepanju pogodb imaš lahko zelo umetniški pristop, kjer je vsaka pogodba edinstvena umetnina sama zase, vendar razen umetniškega vtisa nima dodane vrednosti. Lahko pa dobro prakso sklepanja pogodb razumeš kot ukrep za upravljanje s pravnimi tveganji.”
* In če si direktor pač prizna, da ne ve kaj dosti o financah in pravu?
“Najprej naj dobro premisli, če bi sploh prevzel funkcijo. Če pa funkcijo že opravlja, mora pridobiti potrebno znanje. Direktor ni specialist kot doktor medicine ali pravnik, je zgolj splošen poznavalec posla. Vendar danes samo poznavanje svojega osnovnega posla ni več dovolj. Moraš se še malo ozreti naokoli. Ali pa najeti ustrezne svetovalce, ki bodo pokrivali posamezna področja.”
