Opredelitev finančne opcije
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje opcijo s finančnega vidika kot: "Dogovor, ki daje sopogodbeniku možnost, da izbere odločitev glede sklenitve, izpolnitve pogodbe: opcija za podaljšanje roka."
Ko govorimo o finančnih opcijah, mislimo ponavadi na kupljene pravice, s katerimi nam nasprotna pogodbena stranka daje možnost, da na danes določen datum v prihodnosti in po danes dogovorjeni ceni in ob danes plačani premiji izbiramo, ali bomo predmet pogodbe, ki je običajno finančno sredstvo, kupili ali prodali. Od poštene vrednosti oziroma tržne vrednosti finančnega sredstva na dan zapadlosti, ki je ponavadi tuje plačilno sredstvo, obrestna mera ali vrednostni papir (če ostanemo na finančnem področju), je odvisno, ali bomo pravico uresničili ali bomo raje kupili/prodali sredstvo po tržnih cenah, ki so ob zapadlosti opcije za nas ugodnejše. Ker se opcije glasijo tudi na določene borzne indekse, ki jih na spot trgu ne moremo kupiti, je jasno, da je bil predmet opcije kupljen zgolj zaradi trgovanja s tečajno razliko v borznem indeksu. Opcij, ki se glasijo na sredstva, ki so predmet trgovanja tudi na spot trgu, ni treba kupovati z namenom kupiti ali prodati finančno sredstvo z namenom varovanja pred spremembo poštene vrednosti. Nakup nakupne opcije kot pravice kupiti določeno tuje plačilno sredstvo v prihodnosti je lahko rezultat prepričanja, da bo to plačilno sredstvo pridobilo vrednost. V tem primeru z opcijo trgujemo in pričakujemo s prodajo te opcije v prihodnosti tečajno razliko oziroma da se bodo naša pričakovanja (špekulacije) uresničila. Opcije, ki smo jih kupili zaradi varovanja naših sredstev ali dolgov pred spremembo poštene vrednosti ali denarnih tokov, pa so predmet usmeritev varovanja finančnih tveganj v okviru finančne politike podjetja.
Opcijam podobni dogovori
Opcije so tudi drugi pogodbeni dogovori, ki so obvezujoči za eno stranko ne glede na to, ali je zato prejela plačilo ali ne. Opcijska pravica je sestavni del osnovne pogodbe oziroma je opcijska pogodba vključena v drugo osnovno pogodbo. V tem primeru pomeni opcijska pogodba vrinjen finančni instrument v osnovni finančni instrument. Zato je nasprotna dajatev za dolžnika v opcijski pogodbi korist, ki jo ima iz osnovne pogodbe.
Kot primer lahko vzamemo posojilno pogodbo z rokom vračila leto dni. V okviru pogodbenih določil je tudi opcija, da lahko posojilojemalec podaljša posojilno razmerje, če je to zanj ugodno oziroma koristno. Tako si lahko zagotovimo dolgoročni vir financiranja z možnostjo predčasnega vračila. Posojilojemalec je v tem primeru v prednostnem položaju, saj lahko izbira ročnost posojila, medtem ko mora posojilodajalec po volji posojilojemalca podaljšati posojilno razmerje po pogojih, ki so veljali ob sklenitvi posojilne pogodbe ne glede na trenutne tržne razmere. Zaradi likvidnostne preference je jasno, da so dolgoročnejša posojila dražja.
Obrestne mere se na trgu spreminjajo, kar vpliva na pošteno vrednost posojila. Če se bodo obrestne mere zniževale, posojilojemalec te pravice ne bo izkoristil, ker se bo raje vnovič zadolžil po tržnih pogojih. Če pa bodo obrestne mere na trgu narasle, bo pravico vsekakor izkoristil, kar pomeni oslabitev sredstev posojilodajalca in oslabitev dolgov posojilojemalca, kar ni predmet računovodskega vrednotenja, pomenijo pa oportunitetno izgubo ali dobiček.
Ob presežni ponudbi posojilnega denarja pomeni ta opcija konkurenčno prednost pred preostalimi posojilodajalci. Pa še kapitalsko je ustrezen, ker mu ni treba zagotoviti dolgoročnih virov po "navodilih"Banke Slovenije. Ohranjanje tržnega deleža mu pomeni nasprotno dajatev za sklenjeno opcijo. Del obrestne mere v njeni sestavi je namenjen pokrivanju obrestnega tveganja, morda tudi valutnega.
Opcijsko poslovanje pri trgovanju z vrednostnimi papirji
Tudi vrednostne papirje pri nas radi kupujemo tako, da že vnaprej vemo, koliko bomo z njimi zaslužili. Obveznice z vnaprej znano donosnostjo lahko na trgu zgubijo vrednost, zato nam izdajatelj ali prodajalec lahko zagotavlja odkup po nominalni vrednosti. S tem ne tvegamo neposredne oslabitve sredstva zaradi tržnih razmer, temveč samo neizpolnitev nasprotne stranke. Pri delnicah je tveganje oslabitve večje, višja pa je tudi pričakovana donosnost. Težave pa so lahko še večje, če vrednost delnice zelo naraste, mi pa nismo upravičeni do tega donosa.
Pri nas ponavadi enačimo pogodbe o vnovičnem nakupu oziroma pravici (opciji), s katero prodano stvar lahko spet kupimo, z opcijskim dogovorom (REPO - Repurchase Agreement oziroma repo pogodbe). Repo pogodbe so običajno simetrične, kar pomeni, da so obojestransko zavezujoče. Če ima ena stranka opcijo za nakup delnice, nasprotna stranka pa ločeno opcijo za prodajo te delnice, je to repo pogodba, s tem da je zaradi določenih interesov razdeljena na dva ločena dela. V tem primeru sta dve asimetrični pogodbi (opciji), ki sta zavezujoči za posamezno stranko, po svoji vsebini simetrični, saj kombinacija opcij sestavlja obojestransko zavezo. Tako govorimo o repo pogodbi, kjer je predmet pogodbe (delnica) nespremenjen, predmet dogovarjanja sta čas izpolnitve in cena delnice. Kombinacija spot in terminskega posla (swap) je zelo podoben repo pogodbi, v določenih poslih celo enako. Ko se ne dogovarjamo o vnovičnem odkupu, je dogovor klasičen terminski posel (Forward Agreement), ki je po svoji vsebini najbolj preprost tudi za evidentiranje in poročanje.
V vseh primerih je terminska cena vnaprej dogovorjena, če pa ta ni določena, je pa zagotovo določena mera vrednotenja na dan zapadlosti katerekoli terminske pogodbe. Ta mera je lahko TOM + želena realna obrestna mera od dneva nakupa pa do prodaje nazaj. Po vsebini je to posojilni odnos, repo ali opcija pa sta lahko predmet zavarovanja.
Lahko pa s to pogodbo "parkiramo" želeno sredstvo/delnico pri nekom, ki ima presežna finančna sredstva, pa bi jih rad naložil nekoliko dražje, in je hkrati "naš". To nekoliko dražje pomeni nadomestilo, da s sredstvom/delnico razpolagamo sami, pa tega ne povemo "doma, ker naša mama tega ne bi bila vesela ali pa ne sme vedeti". Tu pa se pojavijo težave, če se, kot v primeru Leka, na trgu pojavi Novarti sali pa kuhinja z Unionom.
Če smo kupili delnico z namenom trgovanja, je ne moremo prodati po nepošteni/netržni ceni. Če pa smo si z nakupom delnice zagotovil tudi opcijo prodaje, jo moramo ob priskrbi temu primerno vrednotiti. Transakcijsko in translacijsko prevrednotenje bistveno vpliva na poslovi izid in vrednost podjetja, zato je obvezno spoštovati računovodske usmeritve, ki jih mora potrditi nadzorni svet in ki morajo biti jasne upravi in nadzornikom. Dvig tržne cene delnice povzroči povečanje prihodkov in posledično dobička, kar pa ni nujno, če imamo s terminsko pogodbo dogovorjeno drugače. Zato moramo spoštovati računovodske standarde ter vrednotiti varovano postavko (delnico) in instrument za varovanje (terminsko pogodbo; opcijo, repo, swap ali forward) kot zaokroženo celoto oziroma enotno. Terminske pogodbe so ravno tako obvezujoče kot spot posli, težava je le v dosedanjem zunajbilančnem vrednotenju. Za nespoštovanje pogodbenih določil odškodninsko odgovarjamo.
Še vedno smo v procesu lastninjenja, ko smo sedanji lastniki samo kurirji ali posredniki do resnih lastnikov. Do konca lastninjenja bo kar nekaj težav z vrednotenjem. Vrednotenje sredstev in dolgov je predmet poročanja, z računovodskimi usmeritvami pa določimo politiko vrednotenja finančnih instrumentov. V računovodskih standardih ni omenjeno, da bi delnice kupili z namenom varovanja tujih sredstev ali dolgov.
Lastniki in poročanje
Tako težave lahko nastanejo samo zaradi nepravilnega/nestrokovnega poročanja. Če bi v poročilih v komentarjih k vrednotenju sredstev in dolgov opisali razloge pridobitve, ne bi lastniki pričakovali rasti podjetja ob rasti tržne vrednosti portfelja vrednostnih papirjev v podjetju. Tržna vrednost portfelja je vrednost za nasprotno stranko v pogodbi. Poštena vrednost našega portfelja izhaja iz rokovnih pogodb, s katerimi smo se zavarovali ali trgovali. Če smo plasma denarja zavarovali s formalnim prenosom vrednostnih papirjev na nas, je treba to tudi razkriti in poročati.
Vrednotenje finančnih instrumentov je del finančne politike in določeno v računovodskih usmeritvah. Z davčnega vidika ne more biti težav, če imamo politiko vrednotenja določeno. Zadeve so nekoliko težje v okviru korporacijske zakonodaje, kar pa ni predmet tega članka, je pa nastal zaradi tega.
Opcija je sredstvo in ne odhodek
Prodajalec opcije je zavezan, da po opcijski pogodbi proda ali kupi od kupca opcije (nasprotne pogodbene stranke) v pogodbi določeno finančno sredstvo, če ta tako želi. Premija pomeni za prodajalca opcije prihodek, ki pokrije tveganja, katerim se izpostavlja. Za kupca opcije pa ta pomeni pravico oziroma z računovodskega vidika sredstvo v obliki terjatve do prodajalca opcije. Jasno je, da se vrednost opcije pri kupcu opcije pripozna v računovodskih razvidih in izkazih ob sklenitvi pogodbe kot obveznost do prodajalca opcije. Ob plačilu (navadno do dva delovna dneva po podpisu pogodbe) pa se obveznost zapre in pripozna terjatev do prodajalca opcije. Vrednost opcije pomeni pošteno vrednost opcije (sredstva). Ob spremembi tržnih razmer pa se vrednost opcije spremeni, saj je vrednost pravice kupiti ali prodati finančno sredstvo v prvi vrsti odvisna od tržne vrednosti finančnega sredstva v času trajanja opcijskega (pogodbenega) odnosa.
Na dan prevrednotenja, kar je navadno ob koncu poslovnega leta (tudi davčnega), pa vrednost opcije okrepimo ali oslabimo. Od namena, ki smo ga imeli ob sklenitvi opcije, pa je odvisno, ali bomo prevrednotovalne popravke izkazovali v poslovnem izidu ali bodo ti čakali v kapitalu in bodo ob zapadlosti preneseni v poslovni izid. Če smo stopili v opcijsko razmerje z namenom varovanja poštene vrednosti ali denarnega toka, bomo varovano postavko in instrument za varovanje prevrednotili posebej in razliko izkazali v kapitalu. Če pa smo opcijo kupili zato, da bi z njo trgovali, bomo prevrednotovalne popravke knjižili v poslovni izid. Opozorimo, da v računovodskih usmeritvah lahko določimo, da bomo pri vrednotenju finančnih instrumentov upoštevali predpostavko previdnosti, kar pomeni, da ne bomo okrepitve sredstev in oslabitve dolgov pred zapadlostjo pripoznavali v poslovnem izidu, okrepitve dolgov in oslabitve sredstev pa bi zaradi predpostavke previdnosti obvezno pripoznali v poslovnem izidu tekočega obdobja. Če bi se vrednost opcije zaradi tržnih gibanj znižala, oslabitev te pravice/sredstva knjižimo kot prevrednotovalni popravek v poslovni izid, okrepitev vrednosti opcije pa do uresničitve čaka v kapitalu.
Vrednost opcije ni odhodek, temveč sredstvo, okrepitve in oslabitve sredstva pa so prihodki ali odhodki. Datum pripoznave prevrednotovalnih popravkov v poslovnem izidu pa je odvisen od namena pridobitve in računovodskih usmeritev podjetja.
Vir: Finance
