Nihanje vrednosti posameznih tujih valut lahko zelo vpliva na poslovanje s tujino. Ob sklenitvi izvoznega ali uvoznega posla, izdaji računa za opravljeno storitev v tuji valuti in pri zadolževanju v tujini ali samo v tuji valuti se izpostavimo valutnemu tveganju. Če imamo sredstva podjetja nominirana v tuji valuti, tvegamo, da bo devizni tečaj padel, kot se je na primer zgodilo z ameriškim dolarjem v zadnjih mesecih.
Podjetja, ki prodajajo svoje proizvode ali storitve za ameriške dolarje, so v tem obdobju utrpela škodo zaradi negativnih tečajnih razlik. Podjetja, ki so imela v ameriških dolarjih svoje dolgove, pa so zaradi tečajnih razlik pridobila, saj so se njihovi dolgovi zaradi prevrednotenja zmanjšali. Pri dolgovih torej podjetja še posebno tvegamo, da bo devizni tečaj, v katerem imamo nominirane dolgove, zrasel. V tem primeru se naši dolgovi okrepijo in negativne tečajne razlike poslabšajo naš poslovni izid.
Predvidimo, kako narobe lahko gredo stvari!
Kaj lahko storimo, da bi preprečili katastrofo, morda celo propad podjetja? Najprej moramo oceniti izpostavljenost podjetja valutnemu tveganju. V ta namen sredstva in dolgove podjetja razvrstimo po posameznih valutah in po času zapadlosti. Nato preverimo spremenljivost (volatilnost) valute, s katero poslujemo, da lahko presodimo, kolikšna je verjetnost izgube in kakšno izgubo je možno pričakovati, če v dogajanje ne bomo posegali. Tako lahko predvidimo, kako narobe lahko gredo stvari. Orodje, ki je za to najbolj primerno, je tvegana vrednost (VaR-Value at Risk). Z njegovo pomočjo dobimo odgovor na vprašanje, koliko lahko izgubimo zaradi tečajnih razlik (če gledamo samo valutno tveganje) ob želeni stopnji gotovosti. VaR je razmeroma novo orodje (v javnosti je znano od leta 1994), je pa zelo preprosto za uporabo. Z njim lahko hitro ugotovimo morebitne nevarnosti pri poslovanju v tuji valuti. Tveganje neizpolnitve nasprotne stranke lahko tudi ovrednotimo.J. P. Morgan je prejemal poročila o VaR svojega portfelja vsak dan ob 16.15, zato mu pravimo tudi "4.15 Report".
Kako ocenjeno tveganje zmanjšamo?
Ko "izračunamo oceno" izpostavljenosti valutnim tveganjem, je čas, da se odločimo, kaj bomo s tem počeli. Imamo več možnosti. Prva je ta, da ne naredimo nič, ker je pač tvegana vrednost tako nizka, da jo lahko pokrijemo z razliko v ceni, ki je del izvozne kalkulacije. Če pa je tveganje le preveliko, je treba razmisliti o rešitvah, ki jih imamo na voljo v podjetju in v njegovem okolju.
Dobro je, da se odločimo, v kateri valuti bomo poslovali (če imamo možnost izbirati). Manj spremenljive valute pomenijo tudi nižjo stopnjo tveganja. Ker ima ameriški dolar stopnjo spremenljivosti okoli 13 odstotkov, je bolje poslovati v evrih, katerih spremenljivost je bistveno manjša oziroma je v korelaciji s tolarjem skorajda ni. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da vse pomembne surovine kotirajo v dolarjih, tako da je neposredno trgovanje v tej valuti včasih nujno.
Že s preusmeritvijo poslovanja na manj volatilno valuto smo zmanjšali verjetnost izgube za razliko v volatilnosti med primerjalnima valutama. Če z nasprotno stranko tega ne moremo doseči, vstopi v igro finančna služba; odločimo se seveda za ekonomsko najbolj upravičeno različico.
Najprej poskušamo bilančno izravnati terjatve in dolgove z vidika valutne izpostavljenosti na poslovnem področju. Če to ne gre, vključimo v bilanciranje še finančno dejavnost. Zadolževanje in plasmaje finančnih sredstev prilagodimo valutam ter zapadlostim dolgov in terjatvam iz osnovne dejavnosti. Tako se zadolžujemo v ameriških dolarjih, če moramo v njih tudi prodajati. Pa še zelo poceni so dolarji za nakup in financiranje v tem obdobju.
Možnosti, ki jih imamo v okolju podjetja, so v prevalitvi valutnega tveganja na nasprotno stranko. Tako lahko z banko sklenemo rokovno pogodbo, v kateri se danes dogovorimo, po koliko ji bomo prodali ali za koliko od nje kupili določeno valuto ob zapadlosti naših dolgov ali terjatev. V tem primeru valutnega tveganja nimamo več, ker smo ga prevalili na banko. Stroški varovanja so zanemarljivi in pomenijo razliko v obrestni meri med valutama, ki sta predmet rokovne kupoprodaje. Zaslužek banke je med aktivno in pasivno obrestno mero na trgovani valuti.
Lahko pa si izberemo rešitev, pri kateri na dogovorjeni rok v prihodnosti sami izbiramo, ali bomo kupili ali prodali določeno valuto. V tem primeru plačamo premijo, s katero kupimo opcijo. Višina premije za nakup prodajne ali nakupne opcije je odvisna od spremenljivosti valute, časa do zapadlosti opcije in obrestne mere na valuto in izbrano ceno, po kateri želimo kupiti ali prodati določeno valuto, ki je predmet opcije. Opis je seveda poenostavljen.
Zakaj varovanje pred valutnimi tveganji?
Vprašati se moramo, zakaj naj bi se sploh varovali pred valutnimi tveganji. V prvi vrsti nam to nalaga zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki od uprave podjetja zahteva upravljanje tveganj. Z upravljanjem tveganj ohranjamo oziroma povečujemo vrednost delničarjevega premoženja, zato je to v interesu lastnikov. Na drugem mestu je uprava sama, ki to dela v svojem lastnem interesu, saj z upravljanjem tveganj z zelo veliko verjetnostjo doseže načrtovane prihodke in poslovni izid, ki so lahko podlaga za nagrajevanje in potrjevanje njihovega imenovanja v naslednjem mandatnem obdobju.
Vir: Finance
