Finančni instrumenti niso več samo derivativi

Z uveljavitvijo mednarodnih računovodskih standardov imamo posebej dva standarda samo za finančne instrumente. Načeloma so vse obveznosti in terjatve podjetja finančni instrumenti, s tem da so nekateri predmet drugih standardov zaradi njihove posebnosti, kot so naložbe v skupne podvige, v odvisne družbe, obveznosti do zaposlenih in podobno.

Predstavili bomo delitev finančnih instrumentov, ki temelji na mednarodnih računovodskih standardih in je novost v slovenski računovodski praksi. Ni več dolgo- in kratkoročnih finančnih sredstev, ampak so le finančni instrumenti glede na namen priskrbe ali nastanka in glede na zmožnost nadaljnjega posedovanja. Vsaka oblika finančnega sredstva mora izpolnjevati določene pogoje, da je lahko razporejena v določeno kategorijo, ki ji lahko rečemo tudi davčna. Razvrstitev finančnih sredstev ni stvar proste izbire podjetja, ampak temelji na možnostih podjetja in namenih poslovodstva ob priskrbi sredstva.

Pretežni del bilančne vsote

Finančni instrument je vsaka pogodba, na podlagi katere nastane tako finančno sredstvo enega podjetja kot tudi finančna obveznost ali kapitalski instrument drugega podjetja. Je pogodbena pravica ene strani, da dobi denar ali vrednostni papir, usklajena z obveznostjo druge strani, da ga plača ali izroči vrednostni papir, in ne denarja. Iz te opredelitve je jasno, da je področje finančnih instrumentov zelo široko in lahko obsega večji del bilančne vsote. Je pa pomembno, da finančni instrument nastane na podlagi dogovora, akta o ustanovitvi oziroma pogodbe. Davčne obveznosti niso predmet dogovarjanja, ampak veljajo po zakonu, zato niso finančne obveznosti po mednarodnih računovodskih standardih.

Temeljna delitev finančnih instrumentov je na primarne (temeljne, običajne) in na izpeljane finančne instrumente, ki smo jih pred časom imenovali še zunajbilančni finančni instrumenti. Imamo pa tudi kategorijo sestavljenih in vstavljenih finančnih instrumentov. Zamenljiva obveznica je sestavljen finančni instrument, ki vsebuje tako elemente dolga kot kapitala. Med vstavljenimi finančnimi instrumenti lahko omenimo posojilno pogodbo (kot neizpeljan finančni instrument) in vstavljeno opcijsko pravico (izpeljan finančni instrument), ki nam omogoča predčasno vračilo ali podaljšanje posojilnega odnosa. Z računovodskega vidika moramo ti dve sestavini ločiti v dva finančna instrumenta in ju tudi ločeno vrednotiti, če za to obstajajo pogoji.

Odločilnega pomena za vrednotenje kateregakoli finančnega instrumenta je namen priskrbe. Ta določa, kako bomo (če sploh) knjižili odmike do poštene oziroma tržne vrednosti, ki nastane zaradi sprememb na trgu od dneva priskrbe ali nastanka do dneva prevrednotenja.

Finančna sredstva so denar; pogodbena pravica prejeti denar ali drugo finančno sredstvo od drugega podjetja, pogodbena pravica zamenjati finančne instrumente z drugim podjetjem pod pogoji, ki utegnejo biti ugodni, ali kapitalski instrument drugega podjetja.

Namen priskrbe finančnega sredstva določa davčno osnovo

Finančna sredstva po pošteni vrednosti smo priskbeli, da bomo z njimi trgovali, ali pa smo se sami odločili, da jih bomo vrednotili po pošteni oziroma tržni vrednosti. Prevrednotenje tako neposredno vpliva na poslovni izid podjetja. Poštena vrednost je najustreznejša mera za vrednotenje finančnih instrumentov in edina ustreza mera za vrednotenje izpeljanih finančnih instrumentov. Izpeljani finančni instrumenti, opredeljeni kot instrumenti za varovanje pred tveganjem, se računovodijo prav tako po pošteni vrednosti, s tem da vrsta varovanja določa, kam se bodo knjižili prevrednotovalni popravki. Vsaka oblika finančnega sredstva mora izpolnjevati določene pogoje, da je lahko razporejena v določeno kategorijo, ki ji lahko rečemo tudi davčna. Razvrstitev finančnih sredstev v te skupine ni stvar proste izbire podjetja, ampak temelji na možnostih podjetja in namenih poslovodstva ob priskrbi sredstva.

Dana posojila in terjatve

Dana posojila in terjatve so osnovna oziroma neizpeljana finančna sredstva z nespremenljivimi in določljivimi plačili, ki niso uvrščena na aktivni trg. Vrednotimo jih po odplačni (knjigovodski) vrednosti, kar pomeni, da jih načeloma ne prevrednotujemo v poslovnem izidu, ampak odmike od poštene vrednosti, če so bistveni, le razkrivamo v poslovnem poročilu. Posojila in terjatve v tej kategoriji ne smejo biti predmet trgovanja, sicer jih moramo prevrednotovati v poslovnem izidu po pošteni vrednosti in bi sodili v prvo kategorijo.

Naložbe v posesti do zapadlosti

Naložbe v posesti do zapadlosti so lahko tista finančna sredstva, ki jih imamo namen in sposobnost posedovati do zapadlosti. Sposobnost pomeni imeti zagotovljen vir oziroma takšno boniteto, ki nam omogoča financiranje naložbe do zapadlosti. Ker gre v tej kategoriji za posebno davčno obravnavo, mora biti namen dokumentiran, sposobnost pa preverjena najmanj enkrat na leto. Finančno sredstvo, pri katerem ima imetnik pravico zahtevati od izdajatelja, da ga odkupi ali izplača pred zapadlostjo, ne sodi v to kategorijo.

Finančna sredstva za prodajo

Finančna sredstva, razpoložljiva za prodajo, so tista skupina finančnih sredstev, ki ne sodijo med dana posojila, terjatve in naložbe v posesti do zapadlosti. Med najpomembnejšimi finančnimi sredstvi te vrste so delnice, s katerimi ne nameravamo trgovati kratkoročno, ampak nam naložba pomeni dejansko dolgoročno naložbo.